Današnji športni dan je bil najlepši športni dan v mojem življenju, zato bi vas rada vsaj prek tega opisa in slik popeljala skupaj z mano na ta športni dan.
Do ponedeljka zvečer še nisem bila odločena kam želim iti na sprehod. Povedala sem mami, da imam športni dan in da moram prehoditi vsaj 8 km in če želi gre lahko z mano, saj je tudi ona velika navdušenka nad sprehodi. Šla je v trgovino ter kupila kruh in mortadelo za okrepitev na vrhu, ker si je predstavljala, da bomo šle na kakšen visok hrib. Sprva sem mislila iti samo do Lokavca in Izvira Hublja, saj znese ravno 10 km, potem pa je rekla mama, da to prehodim vsak teden in potem bi izgledalo kot, da je to navaden dan brez pouka. Zmenile sva se, da se odpraviva na najino najljubšo točko v Vipavski dolini in to je Mali Golak (1495 m. n. v.).
Mali Golak je najvišji od Golakov. Imena ni dobil zato, ker naj bi bil najmanjši ampak, ker je imel najmanjšo planino. Z vrha pa je lep razgled na vso Slovenijo. Lepo se vidi Triglav in velik del Julijskih Alp. Tudi Karavanke in Kamniške Alpe se vidijo. Pod nami pa Primorska s svojim morjem.
Od vedno sem neubogljiva, kar pomeni, da tudi danes nisem ravno upoštevala navodil. Želeli sva ujeti sončni vzhod, zato sva se zbudili ob 6-ih zjutraj in ob 7-ih sva bili že na Predmeji, kjer se je tudi začel športni dan. Čez vikend je snežilo in tudi na Golakih je napadel sneg, zato sva vzeli najino snežno opremo (gamaše, dereze, kapa, rokavice) in se odpravili proti vrhu. S seboj sva imeli tudi čaj ter sendviče z mortadelo, kateri so bili najino največje gonilo, saj so bili namenjeni za okrepitev na vrhu Malega Golaka.
Na Golakih sem bila 3x do zdaj, enkrat spomladi 2020 in en dan po božiču 2020. Golaki so bili moj večni otroški strah, saj so vedno strašili kako težka je pot, da dosežeš njihov vrh. Lani sem strah premagala in ugotovila, da pot niti ni tako zahtevna in je definitivno vredno, saj te na koncu pričaka prečudovit razgled.
Pot po snegu je tudi po ravnem zahtevna, ta pa je prekosila svoje meje. Na nekaterih delih je bila tako strma in prekrita s snegom, da je bil ritem najinih korakov »en naprej in dva nazaj«. Najina trma pa naju je gnala naprej in prišle smo do prečudovitega vrha in še lepšega razgleda.
Na vrhu pa nas je presenetil sneg, ki je zapadel do kar 1 meter visoko. Preden preideš do vrha Malega Golaka raste ruševje, tega danes nismo videle, saj je bilo do vrha prekrito s snegom.
Na vrhu smo si privoščile tudi obljubljen sendvič in čaj. Bilo je mraz, mislim da okoli -7, kar se še hladneje občuti, ko začne pihati veter. Hitro smo vse poslikale in se odpravile nazaj proti Predmeji. Zelo se je drselo in na strmih delih smo se kar usedle in spustile, s pomočjo bunde, do konca tega težkega dela. To je bil najbolj zabaven del celega dneva.
Ko smo prišle domov je ura naštela komaj 10,13 km in zdelo se mi je malo, zato sem se odločila, da opravim še svojo prvo željo za sprehod in sicer do Lokavca, Izvira Hublja ter prečudovitega razgleda pod Staro Babo.
Small moments that make life big
Lana Marc, 3.S
(Število obiskov: 147)
