Življenje v času pouka na daljavo
Zjutraj se zbudim ob 7. uri, in sicer ne glede na to, kdaj začnemo pouk. Ugasnem budilko, pogledam neodgovorjena sporočila na telefonu (teh po vsej verjetnosti ni) in se odpravim v kopalnico. Pogledam se v ogledalo in počešem, da ne ustrašim drugih družinskih članov. Kasneje se preoblečem in odpravim v kuhinjo na zajtrk. Za zajtrk si pripravim kos kruha z namazom Riomare Pate ali skodelico mleka s čokoladnimi kosmiči.
Prve ure pouka so vedno najtežje in najbolj nezaželene ure dneva. Imam mlajšo sestro, ki ima skoraj vedno ob istih urah videokonference kot jaz, zato se moram preseliti v drug prostor, da imava obe mir in sva lahko – kolikor pač sva – skoncentrirani pri pouku. Moj računalnik je že letih zato vedno, ko ga rabim, ne deluje tisoč in ena stvar. Ko ne želim, da se kaj sliši, mikrofon deluje odlično, ko pa želim, da se kaj sliši, mikrofon kar opusti svojo edino nalogo. Nekateri imajo probleme doma, ker jim začne mama sesati hišo ravno med javljanjem preko Zooma, jaz pa imam sosede, ki radi pridejo na obisk ravno v dopoldanskem času.
Med poukom mi je všeč, saj se profesorji trudijo narediti snov in potek ure čim bolj zanimiv. Na začetku karantene smo imeli sicer veliko problemov s spletnimi povezavami in delovanjem interneta, ampak mislim, da smo se v teh mesecih šole na daljavo kar ujeli.
Odkar hodim v šolo nas učitelji in profesorji učijo organizacije dneva, a mislim, da mi ni uspelo organizirati niti enega dneva v svojem življenju, saj ga nikoli ne izpeljem tako, kot sem si zamislila. Ko opravim zastavljeno domačo nalogo, naredim tiste stvari, ki se mi v tistem trenutku zdijo pomembne, ali tiste, za katere mislim, da ne potrebujejo prevelikega fizičnega napora. Trudim pa se, da pustim šolsko delo za tiste dni, ko je napovedano slabo vreme, lepo vreme pa preživim na sprehodu, pohodu ali pa – če vlada to slučajno dovoli –preživim čas s prijateljicami.
Odkar je šola na daljavo imam občutek, da manj odnesem od pouka, saj ne sodelujem toliko in sem veliko manj zbrana ob poslušanju snovi. Ministrstvo je ukinilo konferenco ob polletju, kar je še bolj spodbudilo to nedelo in lenobo. Občutek imam, da se sploh ne znam več učiti, kar mi povzroča velike probleme, saj se učim en dan pred testom, ker imam po več testov v enem tednu.
Večino prijateljev imam v Postojni in drugih občinah, saj s sošolci iz osnovne šole nismo obdržali veliko stikov. Tako je moje druženje s prijatelji skoraj nemogoče. Ko je bil prehod med občinami še dovoljen, sem vsak dan, ko je bilo lepo vreme, namenila srečanju s prijateljicami. Silvestrovo sem preživela v krogu družine in najboljše prijateljice.
Imeli smo upanje, da bomo lahko skozi šolska vrata vstopili že januarja, ampak mislim, da bomo lahko veseli, če bomo sploh šli v šolo v tem šolskem letu.
Lana Marc, 3. S
Običajni dan pouka na daljavo
Moj dan v času pouka na daljavo ni tako zanimiv, kot bi si želela, ampak se trudim, da vsak dan izkoristim na čim bolj produktiven način. Moj dan se začne ob različnih urah – to je odvisno od tedenskega razporeda šolskih ur. Če imamo pouk 1., 3., 5. in 7. uro, se zbudim bolj zgodaj – okrog 5.50 – če imamo pouk 2., 4. in 6. uro, se zbudim okrog 7.00. Zjutraj imam svojo rutino: psa peljem na sprehod, zajtrkujem in se pripravim na uro. Zvezke si vedno pripravim zvečer.
Da se lažje organiziram, si v beležko zapišem vse predmete; vsakič, ko opravim zadolžitev, si zraven posameznega predmeta označim, da je delo opravljeno. Ob ponedeljkih poskušam narediti čim več dela, da bi lahko naprej v tednu imela manj dela. Ko imamo proste ure, opravljam zadolžitve ali pa domače naloge, ki smo jih dobili ta dan, in tako imam po končanem pouku več časa zase in svoje hobije. Če česa ne razumem, preko e-maila pišem profesorici oz. profesorju, a do tega redko kdaj pride.
Po končanih urah preko Zooma je treba opraviti tudi kakšno delo; ker se dobro organiziram, naredim vse v zadanem roku. Tokrat je delo od doma lažje, kot takrat, ko je bila 1. karantena. Vsem je bilo vse novo in nihče ni bil toliko organiziran – ne mi ne profesorji; to je vsem delo oteževalo. Težko priznam, a preveč svojega prostega časa preživim na telefonu. Dobra stvar je ta, da imam psa, ker je to edino, kar me spravi na svež zrak. Včasih greva z Marino na sprehod – ko lahko – saj je situacija takšna, kot je. Upam, da se čim prej vse pomiri in se vrnemo v šolo.
Anđela Makitan, 3. S
Boljši in slabši dnevi pouka na daljavo
Moji dnevi pouka na daljavo so čisto bedni, iskreno povedano. Vsak dan je isti, čisto isti. Dnevi se po ničemer preveč ne razlikujejo med sabo. Vsako jutro vstanem 30 minut pred videokonferenco Zoom, obiščem kopalnico, si umijem zobe, naredim si kavo in tako sedim za pisalno mizo v svoji sobi do 14. ure. Po 14. uri imam kosilo, ki si ga včasih pripravim sama, drugič ga naredi mama. Zelo zanimivo.
Po pouku imam 2–3 ure časa zase. Prvi dan meditiram, drugi dan se mi tega ne ljubi več početi, tretji dan treniram ali tečem, naslednji dan se tudi tega naveličam. So tedni, ko imam motivacijo za vse in se sama sebi zdim uspešna, drugi teden vse to pade v vodo in se spet počutim prazno. Ne vem, mogoče je krivo to, da smo že toliko časa zaprti. Pravijo, da bo še 2 meseca moralo biti tako. Včasih se pogovarjam s profesorji, včasih se slišim s kakšno prijateljico, po navadi jo pokličem jaz.
Dneva si ne organiziram, ker se mi ne zdi smiselno. Ker je vsak dan isti, se mi zdi, da nimam česa organizirati. Domače delo skušam oddajati redno brez zamude, mogoče mi se kdaj zgodi, da zamudim. Za test in ustno spraševanje se pripravim 2 dneva pred datumom. Kadar je bila šola normalna, sem imela večjo motivacijo za učenje; doma sem se učila, v šoli pa smo si sošolci med sabo pomagali. Sedaj sem za večino stvari sama. V Pivki, kjer živim, prijateljev nimam, imam jih v drugih občinah, a nam jih je prepovedano prečkati. Prva dva ali tri tedna šole na daljavo mi je bilo zelo lepo, saj sem se končno odpočila, če bi tako lahko rekli. Po treh tednih mi je že bilo dolgčas, nisem vedela, kaj naj počnem. Včasih se mi zdi, da se to samo meni dogaja. Da čutim v sebi nekakšno depresivno občutje, ki ga ne znam opisati. Za novo leto smo lahko odšli h komu na obiske, ampak pravega občutka med prazniki nisem imela. Res se mi vse zdi pusto in prazno. Še takrat, ko grem ven, ni nobenega. Včasih se mi res vse skupaj zdi žalostno, da ne vem kaj bi o situaciji še rekla. Še upanja včasih ni dovolj.
Ampak razdelimo še malo pozitive! Jaz se tukaj pritožujem o tem, kako mi je slabo – v topli postelji, s streho nad glavo, telefonom in računalnikom, s svojo sobo; nisem niti žejna niti lačna, pritoževati pa se znam. Morda sem malo sebična. Naučila sem se, da si takrat, ko se počutim slabo, zapišem, kaj vse imam in bi si nekdo drug želel. Poskušam biti hvaležna. Nekateri otroci nimajo možnosti slediti pouku, biti v šoli, naučiti se česa novega in jaz se pritožujem. To ne bi bilo potrebno. Mislim, da nas je ta lockdown naučil, da moramo ceniti čas z vsemi, ki so nam pomembni. Ko sem bila v Bosni pred 2 letoma, sem večino časa preživela na telefonu pri babici in dedku. Zdaj, ko jih ne smem obiskati, bi vse dala, da vrnem čas nazaj, se pogovarjam z njima in se imamo skupaj lepo. Ko jih naslednjič vidim, ne bom niti trenutka več na telefonu.
Pogrešam rutino dneva, ki sem jo imela prej – definitivno je bila boljša od sedanje. Upam samo to, da bo vse spet kot prej. Čeprav del mene govori, da svobode, kot smo jo imeli prej, ne bo. Malo me je strah, a se ne pustim negativnim mislim. VSE BO OKEJ. 😊
P.S: Napisala bi več, ker se rada pogovarjam o takšnih temah; ker nisem vedno tako zelo pridna in ne opravim vsega sproti, se mi nabere veliko šolskih stvari in moram danes, v petek, opraviti še večino dela.
Šejla Mušinović, 3. s
Moj dan pouka na daljavo
Zjutraj se zbudim ob petih, da lahko pred začetkom pouka telovadim in si pripravim okusen zajtrk. Ko se stuširam, se usedem za mizo in pogledam, katere videokonference imam na urniku in kdaj.
Tedenske zadolžitve poskusim narediti čim prej, da imam čez vikend čim več prostega časa. Ko si zapišem v moj planer, kaj moram tisti dan opraviti, si grem pripraviti liter čaja. Med konferencami delam tedenske zadolžitve in prepisujem snov, vmes pa si vzamem več krajših odmorov, ki trajajo od pet do deset minut. V času videokonferenc si poskusim čim več zapisovati in pouk čim bolje spremljati. Ko si snov prepišem, jo še enkrat natipkam na računalnik, da si jo bolje zapomnim ter se tako pripravim za teste in spraševanja. Ko zaključim s šolskimi opravili, še enkrat ponovim snov, nato pa se odpravim na kosilo.
Kosilo si skuham sama, ker se s kuhanjem sprostim in razvijam svoje sposobnosti, vendar mi kuhanje zaenkrat žal ne uspeva preveč. Ko pojem kosilo, se dobro uro odločam, kaj naj počnem. Če je zunaj sončno, se odpravim na daljši sprehod s psom ali pa igram košarko, trikrat na teden pa imam telovadbo preko spleta. Če je deževno, si vzamem čas, da preberem kakšno dobro knjigo ali pa igram videoigrice. Čez cel dan pa si seveda dopisujem s prijatelji.
Zvečer se dobre pol ure družim z družino, nato pa se odpravim nazaj v mojo sobo, kjer pogledam kakšen zanimiv dokumentarec ali pa brskam po spletu. Spat se odpravim okrog enajste ure (ali kasneje.)
V soboto se večinoma učim ter pomagam pospravljati hišo. V nedeljo si vzamem nekaj časa, da si organiziram zapiske, pospravim sobo in se dobro pripravim na naslednji teden.
Šola na daljavo mi je precej všeč, ker si lahko čas sama organiziram ter pouku lažje sledim, saj je v mojem delovnem okolju veliko manj motečih dejavnikov kot v šoli. Karantena je tudi odličen čas, da se izboljšamo in si vzamemo več časa zase. Vesela sem, da sem ta čas izkusila na lastni koži, vendar sem se ga po vsem tem času že malo naveličala. Upam, da se kmalu (vendar ne prehitro) vrnemo v šolske klopi.
Sara Kete, 1. S
Moj dan pouka na daljavo
Zjutraj se zbudim – če imam videokonferenco že 1. šolsko uro – ob 7.uri. Moram priznati, da zelo težko vstanem in me mora mama vsako jutro poklicati po telefonu, ker se boji, da bom zaspal. Upravičeno. Malo bolj sem zadovoljen vsak drugi teden, saj lahko takrat malo dlje spim, ker začnem z videokonferenco ob 8.20.
Moj dan v času pouka na daljavo je skoraj vedno enak. Zjutraj in tekom dopoldneva poslušam videokonference, med urami pomagam pri domačih opravilih, včasih s sošolcem zaigram kakšno igrico na računalniku. Ko se konča zadnja videokonferenca, se lotim naloge. Poskušam jih delati sproti, čeprav sem z oddajo nalog verjetno bolj pri zadnjih.
Če česa ne razumem, pišem profesorjem in dobim tudi kar hitro odgovor na moja vprašanja oziroma sporočila. Ko naredim naloge, grem obvezno na sprehod s psom. Po sprehodu se dobim s prijateljem in se greva malo pogovarjat na sredo vasi. To traja kakšno uro ali uro in pol. Tako je popoldne pri koncu.
Če pišemo test ali sem vprašan, si še malo pogledam snov, v drugih primeri pa pogledam kakšen dober film in grem spat ob 00.00.
Moj dan tako ni nič posebnega. Vsak dan enak. Sovražim korono. Rad bi šel v šolo, ker zelo pogrešam sošolce, pa čeprav bom moram še bolj zgodaj vstajati. Nič zato, samo da grem v šolo.
Tim Šlosar, 1. S
(Število obiskov: 153)
